| |
|
| Sobota, 20.Julij 2024 ob 17:02:26 |
  |
Totalitarna dominacija kot oblika vladavine je nova, ker temelji na osamljenosti, na izkušnji nepripadnosti svetu sploh, kar je ena najbolj radikalnih in obupanih izkušenj človeka. – Hannah Arendt, Izvori totalitarizma.
Veliko ljudi ima amnezijo zaradi dejstva, da smo bili pred nekaj leti prisiljeni v samoizolacijo doma, prepovedali so nam udeležbo v družbenih dejavnostih in obiskovanje skupnih srečanj, celo rekli, naj se držimo stran od drugih v javnosti ali v lastnih domovih. Kaj je bil namen te skrajne družbene izolacije? Ali je šlo za to, da bi nas zaščitili ali je za socialno distanciranjem in izolacijo, skozi katero smo morali iti, kakšen zlovešč razlog? V tem članku pojasnjujemo, kako tirani in totalitaristi v 21. stoletju še vedno poskušajo izolirati in atomizirati posameznike, da bi jih lažje nadzorovali..
Robert Nisbet v svoji knjigi Skupnost in moč piše:
“Genialnost totalitarnega vodenja je v globokem spoznanju, da človeška osebnost ne prenese moralne izolacije, in v zavedanju, da je absolutna in brezobzirna oblast sprejemljiva le takrat, ko se zdi edina razpoložljiva oblika skupnosti in članstva.« – Robert Nisbet, Skupnost in moč
Ljudje imamo socialne potrebe, ki jih je treba zadovoljiti kot osnovo za psihološko zdravje. Večino zgodovine so bile te potrebe zadovoljene na plemenski ali lokalni ravni. Stotisoče let so naši lovci-nabiralci živeli v majhnih, tesno povezanih plemenih in občutek vsakega člana je bil globoko prepleten s skupino. Plemenska identiteta je našim prednikom dala neomajen občutek družbene povezanosti.
“Zgodovina nas uči, da posameznik na začetku ni obstajal kot samostojna entiteta ... V zgodnji državi se posameznik zlije s skupino.« – Erich Neumann, Izvor in zgodovina zavesti.
V srednjeveški družbi se je človek začel pojavljati kot samostojen posameznik, vendar so njegove družbene potrebe še naprej zadovolje različne strukture skupnosti, ki so cvetele v mestih in vaseh, kot so trgi, cehi, krajevna zborovanja, mestni sveti, občine, cerkve, bratovščine, itd. dobrodelne ustanove, samostani, univerze in prvotna skupnost družin.
“Samo v svoji družbeni soodvisnosti se lahko ljudje uprejo tiraniji, ki vedno grozi, da se bo pojavila iz katere koli politične oblasti, demokratične ali drugačne.” – Robert Nisbet, Skupnost in moč
Druga prednost velike raznolikosti družbenih struktur, ki so obstajale v srednjem veku, je, da je imela vsaka skupnost oblast, ki je zaradi svojega vrhunskega značaja, znanja in veščin služila kot vzor, vzdrža skupnostni red in posredovala v sporih med člani. To širjenje oblasti je ustvarilo mrežo decentralizirane oblasti, ki je rešila družbe pred prevlado ene same centralizirane oblasti. Ali kot nadaljuje Nisbett:
“Ponavadi vidimo vzpon moči v sodobnem svetu kot posledico... tega upada individualne svobode. Toda uporabnejši način bi bilo, če bi to videli v smislu umika avtoritete s številnih področij družbe, znotraj katerih ljudje običajno najdejo korenine in občutek širše slike ... Moč je, ne oblast, tista homogenost, regulacija in manipulacija členitev delov skozi hierarhije skrbnikov. In konkurenca med oblastmi v družbi kot celoti je tisto, kar bolj kot večina stvari, ki se jih spomnim, ohranja družbo mobilno in svobodno. Pomnožite svoja druženja in bodite svobodni," je zapisal veliki Proudhon." – Robert Nisbet, Skupnost in moč.
Moderna država je nastala v 17. stoletju, eden glavnih trendov njenega razvoja pa je bilo uničenje tradicionalnih družbenih skupnosti. Država, opredeljena s svojo birokratsko obliko organiziranosti in stabilnostjo, ki presega posameznega vladarja, se je že od začetka vsilila kot posrednik, regulator ali upravljavec skoraj vseh oblik družbene organizacije in interakcije. Nekaj primerov: Z rojstvom moderne države so cehe, ki so urejali trgovino in uveljavljali standarde kakovosti, nadomestile vladne regulativne agencije. Dobrodelne in zasebne bolnišnice ter ustanove za bolnike in invalide so nadomestile ustanove socialne države. Zasebne šole in izobražne ustanove so nadomestile državne javne šole. In obrambo, ki so jo zagotavljali sindikati trgovskih mornarjev, so nadomestile ogromne državne vojaške sile. Moderna država je absorbirala ali uničila srednjeveške oblike skupnosti in razširila svoje lovke po družbi ter metodično gradila današnjo celovito politično skupnost. Ali kot pojasnjuje Nisbet:
„Struktura politične oblasti, ustvarjena pred tremi stoletji na podlagi izkoreninjenja srednjeveških oblik skupnosti, je ostala – postajala je namreč vse bolj destruktivna za vsebino novih oblik skupnosti... Poznavanje temeljne psihološke resnice, da je življenje brez občutka članstvo v večjem redu je za večino ljudi nevzdržno, voditelji celotne države zato svojo energijo usmerjajo ne le v uničenje starega reda, ampak tudi v ustvarjanje novega.« – Robert Nisbet, Skupnost in moč
V 19. in 20. stoletju so številni intelektualci pomagali državi pri njenih prizadevanjih za razgradnjo tradicionalnih družbenih vezi z argumentom, da so institucije, kot sta cerkev in družina, zastarele in zatiralske. Friedrich Nietzsche je napadel občestvo krščanske Cerkve in ga označil za "največjo od vseh možnih pokvarjenosti". Erbert Marcuse, član frankfurtske šole kritične teorije, se je pridružil naraščajočim glasovom radikalnega feminizma 20. stoletja v trditvi, da je zveza družine patriarhalni sistem zatiranja. Tisto, kar je motiviralo te sodobne ikonoklaste, je bila zamisel, da tradicionalne skupnosti in institucije omejujejo človeško svobodo pri avtonomnem razvoju, ali kot pojasnjuje Ross Douthat:
“Kot družbene institucije bi bila ta [skupnostna] združenja napadena kot nehumana, iracionalna, patriarhalna in tiranska; kot vire klinične in ekonomske moči bi jih zavrgli kot zastarele, razdiralne in neučinkovite. Namesto mreže prekrivajočih se skupnosti in konkurenčnih oblasti si je liberalni Zahod prizad zgraditi družbo samozadostnih, osvobojenih posameznikov ...« – Ross Douthat, Uvod v skupnost in moč
Tem intelektualnim ikonoklastom ni uspelo predvideti, da večina ljudi ni dovolj samozadostnih ali mentalno močnih, da bi sprejeli svobodo brez vključevanja skupnosti in občutka družbene pripadnosti. Razgradnja tradicionalnih skupnostnih struktur je mnoge ljudi prikrajšala za družbene vezi, ki dajejo njihovim življenjem smisel in veselje.
Poleg tega je ta tako imenovana "osvoboditev" od skupnih vezi preteklosti mnoge ljudi pustila družbeno izolirane, prestrašene, odtujene in brez namena. Njegova družbena atomizacija je bila potisnjena do svojih meja v zgodnjih letih 2020-ih, ko so bili posamezniki, ki jim je večina že primanjkovalo močnega občutka za skupnost, prisiljeni izolirati se do stopnje, ki je v družbi še nikoli ni bilo. Zgodovina kaže, da ko družbena atomizacija in izolacija dosežeta nenaravno raven, to sproži pojav enantiodromije.
Zakon enantiodromije, ki ga je formuliral predsokratski filozof Heraklit, pravi, da kadar je posameznik ali družba v nekem pomembnem pogledu preveč enostranska ali pretirana, bo prej ali slej prišlo do povratne reakcije v nasprotno skrajnost. V skladu s tem zakonom skrajna družbena atomizacija povzroči obrat k svojemu nasprotju, skrajnemu kolektivizmu. Medtem ko je bila večina tradicionalnih oblik skupnosti uničenih, se v sodobnem času ta skrajni kolektivizem pojavlja v politični domeni, kjer si posamezniki prizadevajo zadovoljiti svoje potrebe tako, da postanejo goreči podporniki in udeleženci politične skupnosti države. Ali kot piše Ross Douthat:
“Človek je družbeno bitje in njegova želja po skupnosti ne bo zavrnjena... In če te skupnosti ne najde na človeški ravni, jo bo iskal na nečloveški ravni - v totalni skupnosti totalizirajoče države. ." – Ross Douthat, Uvod v skupnost in moč
Da skuša sodobni človek v svoji družbeni izoliranosti svojo željo po skupnosti potešiti z ustvarjanjem globoke čustvene in psihološke povezanosti s politično skupnostjo države, postane jasno, ko se ozremo v zgodovino totalitarizma 20. stoletja..
Hannah Arendt v svoji knjigi The Origins of Totalitarianism ugotavlja tesno povezavo med družbeno izolacijo in vzponom totalitarizma v 20. stoletju. Je zapisala:
“Tisto, kar ljudi pripravlja na totalitarno prevlado v netotalitarnem svetu, je dejstvo, da je osamljenost, ki je bila nekoč obrobna izkušnja, običajno trpeča v določenih obrobnih družbenih razmerah, kot je starost, postala vsakdanja izkušnja vedno večjih množic našega stoletja. ” – Hannah Arendt, Izvori totalitarizma.
Hitler je spoznal, da je pomanjkanje skupnosti ustvarilo praznino družbene izolacije, ki bi jo močan voditelj in močna država lahko zapolnila. Zato je v času, ko je bil na oblasti, zatrl in kooptiral neodvisna združenja, kot so sindikati, mladinske skupine in druge kulturne organizacije, ter zamenjal srečanja lokalnih mestnih hiš z množičnimi političnimi shodi. V Mein Kampf je Hitler zapisal naslednje:
„Množično srečanje je potrebno že zato, ker posameznik, ki se pridruži novemu gibanju, ob občutku osamljenosti in zlahka premaganega strahu pred samoto, v njem prvič dobi podobo velike skupnosti, nekaj, kar deluje poživljajoče. pri večini ljudi." – Adolf Hitler, Mein Kampf
Podobno privlačnost, s katero je komunizem deloval za milijone ljudi v 20. stoletju in še vedno deluje za mnoge, ni toliko povezana z njegovo ideologijo kot z občutkom skupnosti, ki ga ponuja svojim privržencem. Ali kot pojasnjuje Nisbet:
“Mnogim ljudem marksizem ponuja status, pripadnost, članstvo in koherentno moralno perspektivo. Kaj ima to opraviti z empiričnimi in logičnimi zavrnitvami množice kritikov, ki so relevantna za duhovne kvalitete, ki jih Marx ponuja milijonom ljudi?« – Robert Nisbet, Skupnost in moč
Če je rakava rast sodobne države, kot so fašizem, komunizem in totalitarizem, produkt napačno usmerjenega iskanja skupnosti s strani družbeno atomiziranih množic, zahodne družbe nujno potrebujejo oživitev vezi skupnosti manjšega obsega. Ali kot piše Nisbett v iskanju skupnosti:
“Knjiga nikakor ne zagovarja oživljanja starodavnih skupnosti; je vzpostavljanje novih oblik: oblik, pomembnih za sodobno življenje in misel ... Od tod poziv ... k temu, kar imenujem novi laissez faire, tisti, znotraj katerega bi cvetele skupine, združenja in skupnosti in ki bi s svojo vitalnostjo ustvarila učinkovite ovire za nadaljnje širjenje enotne, centralizirane politične oblasti." – Robert Nisbet, Skupnost in moč
Množica različnih avtonomnih družbenih skupin in združenj pomaga posamezniku maksimizirati svoj potencial z zagotavljanjem kolektivne podpore in varnosti, ki jo posameznik potrebuje za soočanje z življenjskimi izzivi. Poleg tega se navadno šele takrat, ko se človek v skupnosti počuti varnega, loti nevarne naloge individualizacije in negovanja svoje idiosinkratične strani. "... nobena zasnova individualnosti ni ustrezna, če ne upošteva neštetih vezi, ki posameznika običajno povezujejo z drugimi od rojstva do smrti ..." pojasnjuje Nisbett.
Ali kot piše Carl Jung:“Individualizacija je mogoča samo z ljudmi, po ljudeh. Razumeti moraš, da si člen v verigi, da nisi elektron, ki visi nekje v vesolju ali brezciljno lebdi po vesolju.« – Carl Jung, Zaratustra seminar. Če moderni človek ostane družbeno izoliran in odtujen ter dovoli državi, da ga loči in od njega odstrani druge, ne bo samo posameznik ostal izven njegovega dosega, ampak bodo mnogi še naprej iskali skupnost v totalizirajoči državi in bodo tako sokrivi za svoje lastno suženjstvo. O človeku, čigar življenje je zaradi pomanjkanja socialnih vezi brez pomena, je Carl Jung zapisal naslednje: “… je že na poti v državno suženjstvo in je, ne vedoč in nočeč tega, postal njegov prozelit.« – Carl Jung, Neodkriti jaz Ali kot zaključuje Nisbett:“Totalitarizem je ideologija nihilizma. Toda nihilizem ni dovolj. Nobenega močnega družbenega gibanja ni mogoče pojasniti samo v negativnem smislu. Vedno je pozitiven konec ... Zgrešili bi bistvo celotne države, če v njej ne bi videli elementov, ki so globoko afirmativni. Izjemni dosežki totalitarizma dvajsetega stoletja bi bili nerazložljivi brez neizmerne, goreče privlačnosti, ki jo ima na množice posameznikov, ki so izgubili svoje znane korenine članstva in vere ali pa so jim bili odvzeti.” – Robert Nisbet, Skupnost in moč.
|
 Komentarji 0Trenutno ni komentarja na na ta članek ... ...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
| |
Sobota, 20.Julij 2024 ob 17:02:26 
307 ogledov, 
0 komentarjev
