| |
|
|
| Nedelja, 07.November 2021 ob 12:55:56 |
  |
Socialni psiholog Roy Baumeister začne svojo knjigo ZLO (Evil: Inside Human Violence and Cruelty) s predlogom, ki bo marsikomu nasproten: »Zlo običajno vstopi v svet neprepoznavno s strani ljudi, ki mu odprejo vrata in ga spustijo noter. Večina ljudi, ki zagrešijo zlo, ne vidi, da je to kar so storili zlo."
Zavračanje zločincev kot »norih« je poskus, da bi tako njih kot vas odvezali odgovornosti. Baumeister opaža: "Ljudje postanejo zelo razburjeni in opustijo samokontrolo, kar ima nasilne posledice, vendar to ni norost." Če samo "nori" ljudje zagrešijo "zlobna" dejanja, lahko sklepate, da ni treba krepiti duhovnih in moralnih mišic. Morda boste preskočili razmislek, študij in prakso, ki krepi duhovno in moralno moč.
Ali bi, vpraša Baumeister, »ubogali ukaze o ubijanju nedolžnih civilistov? Bi pomagali mučiti nekoga? Bi pasivno stali ob strani, medtem ko je tajna policija vaše sosede odpeljala v koncentracijska taborišča?« Baumeister piše: »Večina ljudi pravi ne. Ko pa se takšni dogodki dejansko zgodijo, je realnost povsem drugačna." Ali boste danes v bistvu ubogali ukaze, da streljate na ljudi, ki nočejo izpolnjevati fašističnih oblastniških dekretov?
V eni najbolj poučnih knjig o nacistični Nemčiji, Navadni ljudje: rezervni policijski bataljon 101 in dokončna rešitev na Poljskem, zgodovinar Christopher Browning raziskuje, zakaj večina ljudi reče da in zagreši gnusna dejanja, tudi če jim je dovoljeno reči ne.
Možje policijskega bataljona 101 niso bili posebej izbrani psihopatski morilci. Sprva je bil bataljon ustanovljen za uveljavljanje nacistične vladavine na okupirani Poljski. Sčasoma se je njihovo poslanstvo spremenilo, zaradi česar so postali genocidni morilci Judov. Browning pojasnjuje: »Večina morilcev ni bila posebej izbrana, ampak naključno izžrebana iz preseka nemške družbe in niso ubijali, ker so bili prisiljeni z grožnjo strašne kazni zaradi zavrnitve.« Večinoma so bili »rezervni policisti srednjih let«. Bitka teh ljudi ni pognala v izprijenost, »nanje niso streljali niti niso izgubili tovarišev«.
Browning raziskuje eno od njihovih začetnih morilskih dejanj, »streljanje okoli 1500 Judov poleti 1942 v poljski vasi Józefów«. Major Wilhelm Trapp je pred začetkom streljanja nagovoril svoje ljudi: »Bled in živčen, z zadušljivim glasom in solzami v očeh se je Trapp med govorom vidno boril, da bi se obvladal. Bataljon, je tožilno rekel, je moral opraviti strašno neprijetno nalogo. Ta naloga mu ni bila po godu; res je bilo zelo obžalovanja vredno, toda ukazi so prihajali od najvišjih oblasti."
Trapp je dal »upravičenost« za prihajajoči pokol – Judje so škodovali Nemčiji in grozili nemškim vojakom –, potem pa je Trapp »podal izjemno ponudbo: če se kateri od starejših moških med njimi ni počutil kos nalogi, ki je bila pred njim, je lahko izstopil." Naloga, je opisal Trapp, je bilo takojšnje pobijanje vseh žensk, otrok in starejših.
Samo dvanajst od približno 500 v bataljonu je sprva sprejelo Trappovo ponudbo, da "izstopi". Browning je ocenil, da se je "10 do 20 odstotkov tistih, ki so dejansko dodeljeni strelskim vodom", rešilo "z manj vpadljivimi metodami ali zahto, da jih izpustijo iz strelskih vodov, ko se je streljanje začelo." Toda za večino policije je ubijanje postalo druga narava: »Številni rezervni policisti, ki so bili zgroženi v gozdovih pred Józefówom ... so pozneje postali naključni prostovoljci številnih strelskih vodov in 'lovov na Jude'.«
Browningova raziskava ponuja vpogled v miselnost, ki je spodbujala poslušnost: »Kdo bi si 'upal', je odločno izjavil en policist, 'izgubiti obraz' pred zbranimi četami.« Drugi je rekel: "Nihče si ne želi, da bi ga imeli za strahopeteca."
Vsem, ki so sledili ukazom, ni manjkalo moralne zavesti: »Še en policist – ki se je bolj zavedal, kaj resnično zahteva pogum – je preprosto rekel: »Bil sem strahopeten.«
Nekateri so svoja grozodejstva racionalizirali: »Možno je bilo, da sem streljal samo na otroke. Moj sosed je nato ustrelil mater, jaz pa njenega otroka, ker sem se sam pred sabo opravič, da navsezadnje brez matere otrok ne more več živeti.«
Da bi se izognili moralni krivdi, so drugi ponudili izgovor, kaj bi lahko naredili: »Brez mene [, tudi če ne bi streljal] Judje tako ali tako ne bi ušli svoji usodi.« Koliko menedžerjev danes pravi, kaj lahko naredim? Če ne odpustim necepljenih jaz, jih bo odpustil nekdo drug.
Browning pojasnjuje: »Skrb mož za njihov položaj v očeh svojih tovarišev se ni ujemala z nobenim občutkom človeških vezi z njihovimi žrtvami. Judje so stali zunaj svojega kroga človeških obveznosti in odgovornosti." Danes upravniki bolnišnic odpuščajo delavce z močno naravno imuniteto, ki so zvesto služili med "pandemijo" in zavračajo "cepivo". Tako kot možje v bataljonu tudi ti administratorji samo sledijo ukazom.
Kaj bi se zgodilo tistega strašnega dne leta 1942, če bi več policistov prepoznalo človečnost »drugih« in imelo pogum, da se ne bi prilagajalo? Kaj bi se danes zgodilo, če bi več podjetij, kot je In-N-Out Burger, zavrnilo spoštovanje vladnih odredb? Oktobra je bil Stephen Davis, vodja gasilskega bataljona na Floridi, »odpuščen, ker ni hotel disciplinirati zaposlenih v oddelku, ki so navedeni kot necepljeni«. Kaj bi se zgodilo, če bi več menedžerjev imelo pogum vodje Davisa?
Brez poslušnosti tiranija propade.
V tem času Covida se lahko naučimo lekcij iz Browningove knjige o tem, kako ravnamo z ljudmi, ki se odločajo drugače od naših. Opazimo lahko, ko v drugih ne vidimo človečnosti.
Zavestni postanemo ko opravičimo našo miselnost proti njihovi.
Lahko dvomimo v svoje dojemanje.
Čakati, da se bosta Biden ali Fauci spremenila, pomeni ignorirati našo moč izbire.
Naučena lekcija
Browning razmišlja o dejanjih bataljona in sprašuje: »Če poslušnost ukazom zaradi strahu pred hudo kaznijo ni veljavna razlaga, kaj pa 'poslušnost avtoriteti' v bolj splošnem pomenu, ki ga uporablja Stanley Milgram?«
Browning se sprašuje, ali obstaja »globoko zakoreninjena nagnjenost« k podrejanju ukazom tistih, ki so hierarhično postavljeni zgoraj, celo do te mere, da izvajajo odvratna dejanja v nasprotju z 'univerzalno sprejetimi' moralnimi normami. Browning pojasnjuje,
Pojmi 'zvestoba, dolžnost, disciplina', ki zahtevajo kompetentno delovanje v očeh avtoritete, postanejo moralni imperativi, ki prevladajo nad vsako identifikacijo z žrtvijo. Normalni posamezniki vstopijo v 'agentsko stanje', v katerem so instrument volje drugega. V takem stanju se ne počutijo več osebno odgovorne za vsebino svojih dejanj, temveč le za to, kako dobro se obnašajo.
Browning pripoveduje: »Milgram se je neposredno sklic na podobnosti med človeškim vedenjem v svojih poskusih in tistimi pod nacističnim režimom. Sklenil je: 'Ljudje so vodljivi k ubijanju s precejšnjo lahkoto.'
Pomembno je, da »sam Milgram ugotavlja, da se ljudje veliko pogosteje sklicujejo na avtoriteto kot na poslušnost, da bi razložili svoje vedenje, saj se zdi, da jih samo prva odvezuje osebne odgovornosti«. Vendar pa je v primeru bataljona "številni policisti priznali, da so se odzvali na pritiske podrejanja - kako bibili obravnavani v očeh svojih tovarišev? - ne avtoritete." Browning na podlagi svoje raziskave zaključuje: "Poslušnost prevzame močnejšo in osrednejšo vlogo kot avtoriteta v Józefówu."
Kovidokracija zahteva, da se vsi prilagodimo, in sramoti tiste, ki se odločajo drugače. Browning pojasnjuje nevarnosti kulture sramu: »Kultura sramu, zaradi katere je konformizem postala glavna vrlina, je navadne Nemce v uniformah prisilila, da so zagrešili strašne zločine, raje kot da bi trpeli stigmo strahopetnosti in šibkosti ter 'družbene smrti' izolacije in odtujenosti vis-a-vis svojih tovarišev."
Segregacija Judov je bila spodbuda za zlobna dejanja. Browning opozarja na vsesplošen izgon Judov iz nemške družbe »in posledično izključitev judovskih žrtev iz kakršnega koli skupnega toka s storilci je olajšala večini policistov, da se podredijo normam njihove ožje skupnosti (bataljona) in njihove družbe na splošno (nacistične Nemčije).«
Nekaterim policistom, ki niso streljali, so njihove komercialne vezi oblikovale pogled na ljudi. Eden je rekel: »S pomočjo svojih poslovnih izkušenj, zlasti ker se je razširila v tujino, sem dobil boljši pregled nad stvarmi. Poleg tega sem s svojimi prejšnjimi poslovnimi dejavnostmi že poznal veliko Judov.
Harvardski socialni psiholog Gordon Allport je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja razvil svojo slavno hipotezo o stiku: »Večja izpostavljenost članom zunaj skupine bo izboljšala odnos do te skupine ter zmanjšala predsodke in stereotipe«. Komercialne vezi združujejo ljudi.
Danes politiki nad urno demonizirajo, se norčujejo in kaznujejo »člane zunaj skupine«, ki ne ubogajo in se ne pokorijo njihovim diktatom.
Zgodba o neposlušnosti
Pred kratkim mi je Tim, bralec in lastnik podjetja iz Nove Zelandije, po elektronski pošti poslal svoje močno pričevanje:
Pred petdesetimi leti sem kot majhen hodil v osnovno šolo Ranui v predmestju Aucklanda. V mojem razredu 9-letnikov sta bila dva fanta Māori. Včasih sta si čez dan dajala kratke komentarje v maorskem jeziku.
Če bi jih učitelj slišal, bi po šoli zadržal ves razred v priporu za 15 do 30 minut. Vedno sem ga sovražil, ker je bil eden od fantov moj prijatelj in moj redni soigralec po šoli. Drugi, je hodil z mano domov iz šole. Bila sta moja prijatelja.
Toda večina razreda je ta dva fanta Māori krivila, da smo bili po šoli vsi zaprti. Večina otrok v mojem razredu ju ni marala in ju ustrahovala.
Jaz tega nisem mogel storiti; Nisem ju mogel sovražiti, ker sta bila moja prijatelja. Morda sem že takrat, kot deček videl, kaj počne naš učitelj.
Naš učitelj je preostanek razreda uporabljal kot orožje proti tema dvema fantoma s spodbujanjem zlobnega in diskriminatornega odnosa do njiju.
Timova odločitev, da se ne bo bo pokoraval družbenemu pritisku, je za njuna Maori prijatelja naredila veliko razliko. Ali mu je Timova sposobnost, da vidi človečnost v drugih, pomagala postati uspešen podjetnik? Konec koncev, podjetniki uspejo, ko pomagajo služiti potrebam drugih.
Tim je nadalj svoje pričevanje:
Danes, 50 let pozneje, se spet počutim enako kot v razredu osnovne šole Ranui. Učitelj nam vsem sporoča, da bomo še naprej zaprti, dokler ne bo cepljenih 90 % (ali karkoli že) države. Nadalje nam pravijo, da je za to krivo 20 % (ali več) tistih, ki so se do zdaj odločilo, da ne bo sprejelo dveh injekcij v ramo.
Kot država nas vse spodbuja, da obtožujemo in sovražimo vse, ki so se odločili, da ne bodo cepili.
Ne glede na moj status cepljenja imam prijatelje in družino, ki jih nočem sovražiti ali kriviti.
Jaz polagam krivdo natanko tja kamor spada. Pred noge mojega učitelja v osnovni šoli zaradi naših pridržanj, ne mojih dveh fantovskih prijateljev.
In pred noge naše predsednice vlade zaradi njenih pravil o zaklepanju, ne mojih prijateljev in družine, ki so se odločili zavrniti injekcijo, ki ji ne zaupajo, upravičeno ali narobe.
Bodi kot Tim. Bodite kot 10-20% bataljona 101, ki so odrekli pokorščino. Naš prezir bi moral biti do tistih, ki zahtevajo našo poslušnost in razdelijo družbo na tiste znotraj skupine in tiste zunaj.
Bodite bolj ozaveščeni, ko dovolite, da vaše razmišljanje ugrabi propaganda.
Mnogi v bataljonu niso razumeli lastnih zločinov prej kot desetletja po koncu vojne. Ne čakajte, da razmislite, dokler bodoči zgodovinar ne napiše knjige o tem, kako ste podpirali tiranijo tako, da ste postavili poslušnost nad človekove pravice.
Danes Charles Eisenstein poudarja: »Mnogi ljudje zaupajo oblastem in voljno upoštevajo njihova pravila. Ne soočajo se z nobeno dilemo, nobenim iniciacijskim trenutkom, nobeno samoopredeljujočo se svet-tvorno izbirno točko, še ne."
Pokorščina in pomanjkanje poguma vas ne bosta obvarovala pred odločitvami, ki jih bo življenje zahto od vas. Eisenstein nas izzove: »Ko se pripovedi oblasti spreminjajo v absurd, njihova pravila pa v zatiranje, se vedno več nas sooča s to izbiro: ... Narediti, kar veš, da je prav, ali pa popustiti pritisku in se tolažiti z besedami, ki jim ne verjameš. "Nisem imel izbire."
Vsi imamo osebno odgovornost za ohranjanje svobode. Cena odrekanja odgovornosti je visoka. Kot pravi Browning, so Nemci plačali visoko ceno za "nekritično zaupanje v 'trdno vodstvo' navidez dobronamerne politične oblasti med letoma 1933 in 1945."
Kdor verjame, da mu slovenska vlada in politiki hočejo dobro je hlapec lastnega strahu in posledice za to bomo nosili vsi.
Kdor verjame pripovedi Janeza Janše, o obstoju strašnega virusa in epidemije, ki se je več kot očitno sprevrgla v absurd, vse njegove nadaljnje poteze pa v zatiranje, kdor verjame, da so ljudje kot Alojz Ihan strokovnjaki, ki vas bodo rešili pred namišljenim virusom, kdor verjame da prevarantka Bojana Beović govori resnico, se bo moral prej ko slej soočiti z izbiro, ali narediti kar je prav ali pa popustiti pritiskom fašistične vlade in se tolažiti s floskulo: "Nisem imel izbire."
vir: Barry Brownstein, American Institute for Economic Research (AIER)
6. November, 2021
|
|
|
 Komentarji 1
 |
Ali bi ubogali ukaze o ubijanju nedolžnih civilistov? Bi pomagali mučiti nekoga? Bi pasivno stali ob strani, medtem ko je tajna policija vaše sosede odpeljala v koncentracijska taborišča?
Baumeister piše: »Večina ljudi pravi ne. Ko pa se takšni dogodki dejansko zgodijo, je realnost povsem drugačna." ......večina ljudi ne... ampak, poglej, kaj se je dogajalo med vojno v 90.letih... kaj se je dogajalo v Sarajevu... ljudje, ki so hipnotizirani od medijev, ali od Hitlerja, ali od Stalina - od diktatorskega sistema enostavno ubogajo ukaze... temu v mind controllu praviju "spavači" - sleepers... in potem tega spavača enostavno "prižgejo" - zato imamo to streljanje po nakupovalnih centrih, zato imamo te false flage, kjer uporabljajo "sleeperse". |
|
|
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
|
|
07. Nov, 2021
Nedelja, 07.November 2021 ob 12:55:56 
148 ogledov, 
1 komentarjev
