MojSpletnik NOVICE | Norost se nadaljuje: Belgija prepoveduje tradicionalno parado svetega Nikolaja ...
Norost se nadaljuje: Belgija prepoveduje tradicionalno parado svetega Nikolaja
Zahodne države nenehno popuščajo napadalcem, kar se ne kaže le v podrejanju njihovega načina življenja, tj. z dovoljevanjem gradnje mošej, javnih uličnih molitev, javnega praznovanja ramadana ali z milejšimi kaznimi, temveč tudi v odstopanju od lastnih običajev in tradicij, ki migrante motijo.
Pri nas je malo znano, da je v državah Beneluksa sveti Nikolaj velik praznik, primerljiv z božičem. Dan svetega Nikolaja se praznuje s paradami po ulicah belgijskih in nizozemskih mest, kar je tradicija, ki je že leta tarča napadov.
Sprva je šlo predvsem za problem "Krampusa", ki naj bi med drugim spremljal Nicholasa (imajo ga namesto našega hudiča), kar je seveda motilo prebujene norce, ker naj bi žalil temnopolte ljudi.
Krampusa običajno predstavlja bel moški s počrnelim obrazom, kot je to v teh državah običajno. Marsikje so ta lik, ki je za progresivce nesprejemljiv, izločili iz parade, toda Božiček sam ostaja predmet zaskrbljenosti.
To pa je trn v peti muslimanom, ki omenjene države tako ali tako imajo za svoje ozemlje, kjer se lahko javno promovirajo le atributi islama; vse ostalo jih užali.
V Belgiji je do nedavnega priljubljena tradicija prinašala veselje otrokom na ulicah in v šolah: vsakoletni obisk svetega Nikolaja, ki se je sprehajal po mestnih soseskah in iz svoje kočije metal sladkarije veselim otrokom.
Za mnoge je bil to dragocen ritual, prežet s spomini, toplino in kulturno kontinuiteto. Nekega dne pa so se sladkarije srečale s skalami.
Po besedah Maaroufe Fadile, soustanoviteljice Evropskega observatorija za fundamentalizem in Sekularne kavarne v Bruslju in Parizu, ta sprememba ni bila zgolj naključje.
Kot pripoveduje, nekega leta simbolične figure svetega Nikolaja niso sprejeli s hvaležnostjo, temveč s sovražnostjo. Namesto da bi jim vrnili veselje, so metali kamenje.
Kaj je iz tega nastalo? Mesto je odpovedalo praznovanje svetega Miklavža. Zakaj? Da ne bi užalili muslimanov.
To ni osamljen incident. Povsod po Evropi opažamo enak vzorec: dolgoletne tradicije se zaradi nasilnih ali subverzivnih dejanj majhnih segmentov priseljenskih skupnosti rušijo ali korenito spreminjajo.
Namesto da bi oblasti ciljale na storilce teh dejanj, se dosledno osredotočajo na same kulturne dogodke, da bi jih odpravile.
Naj gre za božične sejme, jaslice ali celo nacionalne komemoracije, vzorec je jasen: ko muslimani napadejo te kulturne izraze, se ne branijo – sami se razgradijo.
Zakaj se pri motenju evropskega praznovanja s strani muslimanov preuči tradicija, ne pa ideologija ali posamezniki, odgovorni za napad?
Zakaj je treba simbole nacionalne identitete umakniti vsakič, ko je skupina užaljena, namesto da država odločno brani pravno državo in kulturno integriteto?
Kar odpoved svetega Miklavža dela še posebej tragično, je osebna razsežnost. Navsezadnje je to veliko veselje, ki ga je ta tradicija prinesla otrokom.
Darila in sladkarije niso bile le priboljški; bili so simboli miru in veselja. Odvzeti ga pomeni kaznovati prav tiste, ki so ga najbolj cenili.
Vse težje je zanikati širšo ideološko agendo, ki je v igri. Že samo govorjenje o »islamizaciji« v Evropi je bilo označeno za islamofobično, kljub vse večjim dokazom na trgih in v šolskih politikah.
Cenzura, strah, vsiljena tišina – vse to deluje kot del širšega družbeno-političnega projekta.
Tisti, ki ugovarjajo, so kritizirani, kaznovani z globami ali celo kriminalizirani v skladu s kodeksi govora, ki naj bi bili namenjeni ohranjanju harmonije, a pogosteje služijo zatiranju nestrinjanja.
Po strateške kulturne erozije ni mogoče prezreti. Postavlja težka vprašanja. Ali ti migranti prinašajo le svoje običaje?
Ali pa se nekateri od njih, hote ali nehote, uporabljajo kot dejavniki dekonstrukcije za izbris nacionalnih identitet in obnovo homogenizirane družbe pod zastavo enakosti in socialne pravičnosti?
Ta vzorec se preveč natančno ujema, da bi bil naključen.
Prihodnost Evrope je odvisna od moči njene kulturne hrbtenice. Tradicije, kot je svetega Nikolaja, bi bilo treba ponosno ohranjati, ne pa jih tiho pokopati. Ne gre samo za sladkarije in kamenčke. Gre za to, kaj nam je dovoljeno biti in kdo o tem odloča.
Zahodne države nenehno popuščajo napadalcem, kar se ne kaže le v podrejanju njihovega načina življenja, tj. z dovoljevanjem gradnje mošej, javnih uličnih molitev, javnega praznovanja ramadana ali z milejšimi kaznimi, temveč tudi v odstopanju od lastnih običajev in tradicij, ki migrante motijo.
Natisni