 Novinarsko sranje
Hrvaška - Aja, pa je spet tu - "naš dragi novinar", ki je bil še pred nekaj leti neumorni borec za "sveto cepljenje", nam zdaj prinaša "revolucionarno" novico o kroničnih stranskih učinkih cepiva proti koroni. Kako enostavno je biti heroj, ko pišeš o tem, kako so cepiva rešitev sveta, potem pa se ob prvih znakih, da stvari le niso tako črno-bele, spremeniti v "iskalca resnice". Ironija je tako velika, da bi se smejal celo sam O. Wilde.
Se spomnite tistih dni, ko je ta isti novinar, ko je pisal o cepivih, uporabljal retoriko, ki je stigmatizirala vsakogar, ki si je upal postaviti vprašanje o varnosti ali poiskati dodatne informacije, preden je dobil cepljenje? Se spomnite, kako so takšne ljudi imenovali »teoretiki zarote«, »antivaxxerji« ali celo »nevarnost za družbo«? No, zdaj ko se pojavljajo študije, ki kažejo na obstoj pocepilnega sindroma (PVS), isti novinar zdaj piše o tem, kako pomembno je »prisluhniti izkušnjam posameznika« in »raziskati temeljne vzroke«. Kako enostavno se pripoved spremeni, ko začne veter pihati v drugo smer!
Novinar, ki je bil in je zdaj glasnik farmacevtske industrije in vlad, nas zdaj prepričuje o pomembnosti raziskovanja PVS, stanja, ki vključuje simptome, kot so utrujenost, možganska megla, nevropatija in druge dolgoročne težave, ki se pojavijo po cepljenju. Seveda je zdaj, ko so te simptome potrdili celo na univerzi Yale, nenadoma sprejemljivo govoriti o njih. Prej so bili takšni pogovori tabu in vsak, ki je poskušal načeti to temo, je bil označen za sovražnika javnega zdravja.
Seveda pa novinar hitro doda, da je "neto korist cepljenja jasna" in da ne smemo dovoliti, da ta raziskava vrže dvom o cepivih. Po eni strani torej priznava, da obstajajo težave, po drugi strani pa še naprej širi isto staro zgodbo o tem, kako so cepiva nekaj najboljšega, kar se nam je kdaj zgodilo. Kako praktično! Lahko priznamo, da smo se morda zmotili, vendar le, če bomo hkrati še naprej trdili, da imamo prav.
Največja ironija je v tem, da je ta novinar s svojim pisanjem neposredno ali posredno vplival na to, da so se številni ljudje cepili, zdaj, ko se pojavljajo zgodbe o stranskih učinkih, pa se spreminja v "neodvisnega raziskovalca". Kako enostavno je biti moralna avtoriteta, če se ne ukvarjaš s posledicami svojih besed! Kako enostavno je pisati o "redkih stranskih učinkih", če niste tisti, ki se spopadate z utrujenostjo, nevropatijo ali vrtoglavico, ki ne preneha več mesecev.
Medtem ko novinarka analizira študije in citira znanstvenike, se na tisoče ljudi po vsem svetu spopada s posledicami, ki bi jih lahko imelo cepljenje. Tisti, ki so jih prej imenovali "teoretiki zarote", so zdaj postali žrtve stanja, ki se ga šele začenja preiskovati. In medtem ko se novinar igra semantične igre in balansira med priznanjem problema in ohranjanjem pripovedi o "neto koristi", navadni ljudje plačajo ceno.
Morda je čas, da se ta novinar vpraša: kje je bilo prej njegovo kritično mišljenje? Kje je bila želja po raziskavah in odprtem dialogu, ko so se prvič pojavili dvomi o varnosti cepiva? Namesto da bi bil glas razuma, je bil del množične psihoze, ki je stigmatizirala vsakogar, ki je postavljal vprašanja. In zdaj, ko so se začela odpirati vrata resnice, stoji na pragu in vpraša: "Ali smo se vendarle lahko zmotili?"
Ja, dragi novinar, mogoče je. In morda je čas, da ne le pišete o PVS, ampak tudi priznate svojo vlogo pri ustvarjanju ozračja, v katerem so vprašanja o cepivih veljala za nesprejemljiva. Kajti na koncu resnica ni le v znanstvenih študijah – resnica je tudi v odgovornosti, ki jo nosimo za besede, ki jih izrečemo, in vpliv, ki ga imamo na druge. In to je lekcija, ki bi se je morali naučiti številni novinarji, vključno z vami.
Za katerega novinarja gre, prepuščamo, da v komentarjih ugibate.
|
Natisni