Resne pomanjkljivosti laboratorijsko pridelanega mesa, ki so bile nekoč hvaljene kot rešitev za vse, od globalnega segrevanja do lakote, je vse težje prezreti. Ne samo, da ni tako okolju prijazen, kot želijo njegovi proizvajalci, ampak so lahko tudi zdravstvena tveganja, ki jih predstavlja, znatna.

Svetovalec za hrano Julian Mellentin je dejal: »To bo zapisano kot eden največjih neuspehov v zgodovini hrane. Poslovne šole bodo predstavile lekcije o laboratorijsko pridelanem mesu.«

Postopek ustvarjanja laboratorijsko pridelanega mesa zahteva zelo draga hranila in natančne laboratorijske pogoje. Njegov proizvodni proces, za katerega so zagovorniki sprva trdili, da zmanjša emisije CO2 v primerjavi z vzrejo živine, se je izkazal za 4- do 25-krat večjo emisijo kot tradicionalno meso – da ne omenjamo dejstva, da krave izboljšajo zemljo, na kateri se pasejo.

Poleg tega učinki uživanja tega neživila na zdravje ljudi niso znani in trajalo bo veliko let, preden bodo dolgoročna tveganja, ki jih predstavlja, postala očitna.

Vendar pa je še večja težava laboratorijsko pridelanega mesa pomanjkanje povpraševanja, saj se mnogi potrošniki namrščijo ob misli, da bi zaužili to Frankensteinovo hrano.

Mellentin je opozoril: »Tudi testno trženje se je ustavilo, ker nihče ni želel izdelka – preprosto je preveč čudno. Ljudje zelo neradi vnašajo tehnologijo v svoja telesa.«

Regulatorji so cinični glede laboratorijsko pridelanega mesa

Florida in Alabama sta že prepovedali prodajo gojenega mesa in morskih sadežev, šolam v Iowi pa jih je prepovedano kupovati. Vsaj do neke mere naj bi ga omejili tudi na zvezni ravni. Na mednarodni ravni so francoski zakonodajalci uvedli zakon o prepovedi mesa, Italija pa je že uvedla prepoved njegove prodaje.

Tako kot mnoge druge tako imenovane zelene pobude, ki niso odlična alternativa, za katero se predstavljajo, kot so električna vozila, tudi laboratorijsko pridelano meso ne izpolni svojih obljub in se izkaže za slabše od tradicionalnega mesa, ki naj bi ga nadomestilo na vse mogoče načine.