V nemškem mainstream prostoru se je začela odvijati zelo zanimiva razprava.

Članek, ki se je v enem od tovrstnih medijev pojavil v nedeljo, 4. decembra 2022, prinaša retrospektivo dveletnega trpinčenja skupine ljudi, ki se je opogumila zoperstaviti »uradni naraciji« o plandemiji, čeprav je na prvi pogled zlahka prepoznamo poskus vsiljevanja amnestije za vse, tiste, ki so sodelovali v tem totalitarnem "somraku" civilizacije.

Novinarka Berliner Zeitunga Jessica Hamed namreč v želji po razlagi dogajanja v Nemčiji med plandemijo poskuša najti utemeljitev za to, da sta na »nasprotnih bregovih«, skozi nasprotna stališča dveh novinarjev.

Na eni strani je Michael Andrick, ki priznava totalitarizem, ki se je pod krinko "zdravstvene krize" prikradel v državne institucije države in trdi: "Ustavo so izdali vsi državni kadri!"

Na drugi, nasprotni strani, je Tomasz Kurianowicz, ki opisuje svoj "strah pred smrtjo" in razume, da je to "težko oceniti", ter se zahvaljuje zvezni vladi, ker je zaščitila njegovo družino.

»Ali sta ta avtorja dejansko razvila, kot pravi Kurianowicz, povsem drugačen čut za realnost?« se sprašuje Hamed in nadaljuje analizo možnih vzrokov v članku, ki ga objavljamo v celoti:

Andrickove pripombe niso predstavljene kot "retrospektiva", ampak bolj zgoščen povzetek tega, kar je postopoma postalo očitno od začetka koronske krize. Prvi dan »lockdowna« – oziroma zaporne kazni – marca 2020 sem pozval h kritičnemu diskurzu in opozoril, da sicer gremo proti stanju, »v katerem bosta negotovost in strah kmalu trajala tedne, mesece in leta. "

Strahova, ki ju impresivno opisujeta Andrick in Kurianowicz, sta bila že konec leta 2020 nepremostljivo nasprotna in sta me spodbudila k pisanju o skrb vzbujajočem »družbenem nasprotju«. Toda pravna država se dejansko ni izkazala za odporno na krize, zato se lahko strinjam z Andrickovo ugotovitvijo: "Pogum sodstva za dosledno zagovarjanje temeljnih pravic je preslab."

Zoženje mnenjskega koridorja je opaziti že dlje časa in obstaja bojazen, da se bodo krizne razmere (povpraševanje po maskah) šle naprej. Leta 2020 sem čutil »politično solidarnost«, ki jo je Kurianowicz označil za »napačno razumljeno solidarnost« in se pritož tudi nad »dvojnimi standardi«, ki so bili vidni na primer v nehumanem ravnanju z begunci na zunanjih mejah Evrope, pa tudi v dejstvu, da socialno posebej občutljive skupine je ukrep prizadel bolj kot na primer intelektualni vrh, ki je z družino živel v prostornejših bivalnih prostorih, kjer je lahko delal in izobraž svoje otroke.

Temeljni zakon je bil razveljavljen

Dialog, ki ga moramo imeti kot družba kot celota, postaja boleč. Brez nujne in hkrati neusmiljene, morda celo boleče globine ni blažene sprave. Zdaj se moramo hitro učiti iz tega, kar se je zgodilo, da bi se spopadli z energetsko in podnebno krizo. Končno je postalo jasno, da se ne moremo zanesti na institucionalno obrambo pred državo, ki napada.

"Vse je mogoče," kot pravi Andrick.

Njegovo osupljivo besedilo ne govori o modrosti "lahko je biti general po bitki". V kratkem času so bili vsi sofisticirani mehanizmi socialne varnosti temeljnega zakona podvrženi brezumni krizni politiki, ki jo je vodil strah. Nič ni bilo naključno; dinamika odvijanja ni ostala neopažena mnogim, a še vedno premalo ljudem. Opazovan je bil pretresljiv primer politično-novinarskega ojačnega cikla. Mediji in politika so »zibali« drug drugega in izmenično vozili in vozili svoje grozljivke. Tistim, ki so odstopali, so grozili z izključitvijo iz diskurza.

Oprosti za prekinitev povezave

Moramo se pogovarjati o širši sliki in se ne smemo ujeti v majhne podrobnosti posameznih ukrepov. Analizirati moramo, kako je bilo mogoče, da so vodilni politiki uporabljali neomejen avtoritarni besednjak, kot je zategovanje vajeti (Markus Söder), da je bilo pod vprašaj postavljeno načelo sorazmernosti, temeljno za pravno državo (Winfried Kretschmann), da je celo Zvezno ustavno sodišče je prekoračilo prejšnjo ustavo, ignoriralo standarde in vladi dejansko dalo čisto položnico za nebrzdano in neomejeno krizno politiko v času krize.

Govoriti je treba o tem, kako je bilo mogoče pomembne dele družbe prepričati, da je treba solidarno ali celo etično sprejeti zaničevanje celotne skupine prebivalstva in njeno izrinjanje iz družbe. Ta diskriminacija je bila državna krivica. Izmed številnih pravnih argumentov, ki govorijo v prid tej presoji, bom na tem mestu izpostavil le enega: Po definiciji zveznega ustavnega sodišča raven dostojnega preživetja vključuje »minimalno raven udeležbe v družbenem, kulturnem in političnem življenju«. ". Po drugi strani pa so jih predpisi 2G neposredno in dosledno kršili.

Državni, družbeni in zasebni obračuni z »necepljenimi« bodo najbolj boleč del dialoga, ki ga je treba voditi na debelo in na drobno. Začne se lahko le z vpogledom in opravičilom za izključitev.

Strah pred virusom je neracionalno vzcvetel

To izključevanje je bilo in bi moralo biti pravno, etično in družbeno obsojeno. Za liberalno demokracijo je bila to prav tako kršitev tabuja kot izolacija. Za to oceno nista pomembni pravilnost predstavljenih predpostavk in ocena tveganja za zdravje. Dejstvo, da »pandemije necepljenih« nikoli ni bilo, je družbeni neuspeh še bolj tragičen, moralno in pravno pa nič hujši. Narobe je bilo, kot je vedno narobe, stigmatizirati manjšine.

Strah pred virusom je obrodil sadove, ki so prav tako iracionalni kot strah pred diktaturo. Komunikacija o tveganju s strani vlade in medijev je bila katastrofalna, vodila je v anksiozne motnje in izključenost ljudi ter tako podžigala strahove izključenih. Prestrašeni in hkrati zastrašujoči državni organi ter prestrašeno prebivalstvo so grožnja pravni državi. Rezultat je bila radikalizacija spora do bridke zlobe in nepomirljivosti.

Obdelava se mora začeti zdaj. Z institucionalnim korakom naprej. Politik FDP Andrew Ullmann je nedavno predlagal ustanovitev preiskovalne komisije. Člani komisije morajo biti skrbno izbrani, da bo preiskava resnična in resna. Pri tem ne bi smel sodelovati nihče, ki je bil odgovoren za politične odločitve ali je dajal pomembne nasvete politikom. Le neodvisna preiskava lahko pripomore k povrnitvi močno okrnjenega zaupanja v to državo in njene predstavnike.

Osrednja tema obravnave mora biti odkrivanje procesa političnega odločanja. Še danes ni jasno – kar ponazarja dejstvo, da Svobodna dežela Bavarska ni želela hraniti nobenih datotek o postopkih odločanja med prvim zaprtjem – kako so bile narejene nekatere napovedi tveganja, kako in ali so bile temeljne pravice medsebojno tehtala, ali so imele zvezne države svoje napovedi nevarnosti ali pa so v bistvu sprejele specifikacije neformalnih zveznih konferenc, ki niso bile predvidene v ustavi, in še marsikaj.

Tisto, kar mora ta revizija doseči, je spoznanje, da ni vsega dovoljeno niti v krizi. Niti takrat, ko je več kot 90 odstotkov prebivalstva - iz namerno ustvarjenega strahu - za to, da se vsi pravni tabiji vržejo v veter. V nasprotnem primeru bi bila pravna država le iluzija. Celoten družbeni proces se mora torej začeti institucionalno. Zdaj."

NI AMNESTIJE!!!

berliner-zeitung.de